10. julija 1999 je v 66. letu starosti umrl dr. István Túri, najbolj znani mojster in učitelj vrtnarstva zelenjadnic v zavarovanih prostorih.
Rodil se je 7. decembra 1933 v Ceglédu. Osnovno in srednjo šolo je obiskoval prav tako v Ceglédu, leta 1952 je maturiral na gimnaziji Kossuth Lajos. Leta 1957 je diplomiral na Visoki šoli za vrtnarstvo in vinogradništvo, od leta 1958 je na Visoki šoli za vrtnarstvo in vinogradništvo, pozneje na Fakulteti za vrtnarstvo, prehodil vsa obvezna karierna stopničevanja, od znanstvenega pripravnika do naziva docenta; na lastno željo je leta 1993, pri 60 letih starosti, zaprosil za upokojitev.
Od ustanovitve leta 1990 je bil raziskovalni direktor podjetja PRODUKT Kutató, Fejlesztő, Termelő Kft., vse do svoje smrti je bil intelektualni vodja žlahtnjenja sort paprike in pridelave semena žlahtnjenih hibridov.
Svoje znanstveno delo je začel pod vodstvom profesorja Andrása Somosa. Na podlagi disertacije o popisovanju in analizi zelenjadniške pridelovalne regije Nagykőrös je leta 1962 prejel univerzitetni doktorski naziv.
Kot prvo raziskovalno nalogo je preučeval možnosti pridelave zelenjave na revnih peščenih tleh brez uporabe organskega gnoja. Med tehničnimi vprašanji so se z njegovim imenom povezali uvajanje uporabe plastike v vrtnarstvu, razvoj nosilnih konstrukcij različnih objektov, izdelava ogrevalnih sistemov, oblikovanje različnih tipov prezračevalnih in namakalnih metod, razvoj več različic dvojnega prekrivanja, načrtovanje tipov ogrevanih in neogrevanih objektov ter nenazadnje tudi postopek z vodno zaveso.
Skupaj s sodelavci je razvil načine izkoriščanja neogrevanih objektov z in brez prestavljanja konstrukcij, eno- in dvofazno izkoriščanje ogrevanih objektov ter raziskoval možnosti jesenskega in zimskega gojenja. Trajne rezultate je dosegel tudi z uvajanjem novih sort in tipov sort v pridelavo ter z uvajanjem novih gojitvenih tehnologij.
Če upoštevamo razpoložljiva finančna sredstva, je bil gotovo do danes najuspešnejši madžarski žlahtnitelj paprike. Poleg števila priznanih in prijavljenih sort ter hibridov (21) je dokaz za to njihova uporabna vrednost. Še vedno najbolj priljubljena bela paprika za gojenje v zavarovanih prostorih na Madžarskem (HRF F1) prav tako potrjuje izjemen občutek, s katerim je načrtoval križanja in izbiral starševske linije. Med drugim so pod njegovim vodstvom žlahtnili sorte Hó F1, Pritavit F1, Kaméleon F1, Velence F1, Titán F1 ter sorta kandidata Bajnok F1 in Kápia F1. Pomemben je tudi skupaj s sodelavci zbran žlahtniteljski izhodiščni material, ki je lahko jamstvo za nadaljevanje njegovega življenjskega dela. Pod njegovim vodstvom so razvili poseben način pridelave semena hibridov, ki je deležen tudi patentnega varstva in je postal osnova delovanja panoge pridelave hibridnega semena.
Večstranskost dr. Istvána Túrija so še posebej poudarile njegove raziskave s področja konstitucijske biologije. On je uvedel pojme počasnih, srednjih in hitrih rastnih tipov, opredelil pogoje njihovega nastanka in tudi možnosti njihove spremembe. Zelo zgodaj je prepoznaval spremembe v razvoju rastlin. Predlagane tehnološke prilagoditve v takšnih primerih so bile v veliki večini primerov potrjene v praksi. Profesor Túri je poučeval univerzitetne študente in vrtnarske praktike, njegov način predavanja je bil večinoma zelo nazoren, prežet s humorjem in izjemno prepričljiv.
Organizacija sinhrone strokovne svetovalne službe je prav tako povezana z njegovim imenom; že konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let je v Soroksáru vodil tečaje. Na Fakulteti za vrtnarstvo je organiziral več razstav. Med najbolj znanimi so bile razstave, povezane s posveti o pridelavi paprike, lubenic in kumar. Tržnico semen, ki jo je zasnoval, od leta 1981 vsako leto organiziramo v popolno zadovoljstvo pridelovalcev zelenjave in podjetij za promet s semenom.
Njegovo strokovno pisanje je zaznamovalo prizadevanje za razumljivost, opisovanje in posredovanje praktičnih prijemov. Objavil je več kot sto poljudnih člankov, večinoma v reviji Kertészet és Szőlészet. Priljubljene so tudi njegove knjige o pridelavi pod folijo. Knjiga z naslovom Kertészet fólia alatt (soavtor: Béla Fodor) je bila prva kmetijska strokovna knjiga, katere naklada je presegla sto tisoč izvodov. Za to delo je prejel nagrado za kakovost. Nanj ter na Red dela, ki ga je prejel za svoje življenjsko delo, je bil vedno ponosen.
V zadnjih 10–15 letih je njegova pisanja zaznamoval tudi bolj filozofski ton. To ponazarjata knjigi Növényalkat (Možnost in meja povečanja pridelka) in Az élet korlátai (povzema človeške vidike konstitucijske biologije). Začel je pisati tudi knjigo, ki je duhovno popotovanje v svet duha, v svet bogov. Veliko je govoril o njej, zelo si jo je želel dokončati, vendar mu ni uspelo. Ko so ga najpogosteje spraševali o njegovem znanstvenem delu in publikacijah, je odgovarjal: »Števila knjig, novih sort, patentov, odlikovanj in znanstvenih nazivov ne podcenjujem, vendar tega ne štejem za najpomembnejše, zato se s številkami ne ukvarjam. V stroki štejem za pomembno le tisto dejavnost – od naštetega in onkraj tega –, ki pospešuje razvoj vrtnarstva.«
Pri organizacijskem delu je potreboval vztrajnost, včasih tudi trmasto odločnost, sicer mu ne bi uspelo vzpostaviti poskusnega polja Katedre za pridelavo zelenjave. V Poskusnem obratu v Soroksáru še danes številne zgradbe, objekti in folijski rastlinjaki ponazarjajo njegovo neomajno organizacijsko delo, nenehno iskanje novosti in bogastvo idej.
Veliko se je ukvarjal tudi s svojimi nekoč številnimi podrejenimi sodelavci. Za kakovostno delo je imel za pomembne več zahtev: razložiti, dati zapisati, preveriti razumevanje, opraviti in nadzorovati. Malomarnosti, brezbrižnosti in lenobe ni maral, cenil pa je borbenost, ciljno usmerjeno, vrednost ustvarjajoče delo. Cenil in spoštoval je tudi tiste sodelavce in kolege, ki znajo prepoznati novosti in jih podpreti, tudi če jih sami niso prvi odkrili.
Večkrat je omenjal, da bi naredil vsaj tri stvari, če bi prišel v posest vsemogočne čarobne paličice: za en teden bi odpravil vse pridelovalne objekte s plastično oblogo in s tem pokazal njihov pomemben pomen pri vsakodnevni porabi zelenjavnih in sadnih solat ter okrasnih rastlin; prikazal bi možnosti, ki jih v zvezi z zaprtimi prostori do zdaj še nismo izkoristili; »ne za en teden, temveč za vedno bi odpravil bolezen mojstrsko oblikovane prazne besednosti, sestavljene iz razumnih besed in stavkov,« je dejal.
Napake in zmote je imel, tako kot vsak. Takrat je rad rekel: »Nihče od nas ni angel.« Takšne manjše ali večje spodrsljaje in zmote je spregledal tudi svojim sodelavcem, če v ozadju ni zaznal zlobe ali namernosti.
Ob upokojitvi ni prirejal banketov ali slovesnosti, z nekaj besedami se je poslovil, njegovi zadnji stavek pa je bil morda: »Rad bi še dolgo služil vrtnarstvu!«
Na žalost se mu ta želja ni mogla povsem izpolniti. Med nami živi le še v svojih sortah, zapisih in duhovni zapuščini.
János Gyúrós